Po dolgi odsotnosti smo prišli nazaj v vrtec, polni energije, želje po druženju in novih doživetjih. Ker se moramo v vrtcu držati še kar nekaj omejitev, smo bili navdušeni nad tem, da lahko gremo na sprehod. Vsak dan smo se odpravili v naravo – za Savinjo, v Mestni gozd – in neizmerno uživali.
Naravo smo zaznavali z vsemi čuti, jo opazovali, raziskovali, poslušali, uživali v gibanju na svežem zraku. Gozd nam je kar sam nudil ogromno idej za igro, ustvarjanje, buril je našo domišljijo. Otroci so iz vej in debel gradili hišo, letalo, med seboj sodelovali, se dogovarjali in uživali v simbolni igri. Opazovali smo drevesa, jih objemali, merili debelino debel s svojimi telesi in jih med seboj primerjali. Igrali smo se igro Pssst, poslušam, pri kateri smo se čisto umirili, zaprli oči in poslušali zvoke narave. Opazovali smo ribnik in življenje v njem, potoček, reko Savinjo. Šteli smo race in racake, jih spremljali ob Savinji ter tekli v smeri njihovega plavanja. Igrali smo se igro Lov za predmeti, kjer so otroci iskali in prinašali dogovorjene predmete iz narave (npr. dva storža, tri palice, štiri liste …), s palicami smo udarjali ob debla in si tako naredili glasbeno spremljavo za različne pesmi, plezali na drevesa, zapisali svoja imena s pomočjo palic in storžev ter še cel kup zanimivih stvari.
Otroci so uživali v prostem gibanju, igri, kjer so bili ves čas aktivni in so lahko pustili domišljiji prosto pot. Gozd jih je navdal s pozitivno energijo in čisto vsak otrok je našel nekaj zase. Ne glede na to, koliko časa smo bili v gozdu (eno uro ali dve), je bil njihov odgovor, ko je bilo potrebno oditi nazaj v vrtec:« Ne še!«
Vzgojiteljica Katja Mahne, enota Luna
